RECENZIJA KNJIGE

Knjigi na pot

Sodobne definicije se nagibajo k temu, da disleksijo opredeljujejo kot kombinacijo posameznikovih značilnosti ali kot razliko v pridobivanju oziramo učenju spretnosti branja in pisanja. Poudarjajo močna področja ljudi z disleksijo in opozarjajo, da disleksijo kot motnjo, težavo oziroma primanjkljaj opredeli šele opismenjena kultura, predvsem šola. Šolski prostor je namreč oblikovan tako, da branje in pisanje uporablja kot dve izmed temeljnih orodij v procesih pridobivanja in izkazovanja znanja. Velik poudarek je tudi na otrokovih zmožnostih pomnjenja in organizacije podatkov … Kar hitro pridemo do točke, ko vidimo, da se šolski vsakdan pri vsebinah, ki jih ponuja učencem, in pri tem, kaj od učencev pričakuje, opira na spretnosti branja in pisanja ter pogosto tudi na druge značilnosti otrok, ki so kot osebne značilnosti pri otrocih z disleksijo lahko šibke, to so organizacija, spomin in hitrost predelave informacij.

Knjiga, ki je pred vami, predstavlja 100 idej v pomoč otrokom z disleksijo. Njeno vrednost vidim v tem, da je pomoč usmerjena predvsem v naloge šolskega vsakdana. Naslov knjige nas jasno opozori, da je v šoli najmanj 100 nalog in vsebin, pri katerih lahko otrok z disleksijo naleti na večje težave kot vrstniki. Ozaveščen učitelj si ob teh težavah postavi vprašanje, kako mu lahko pomaga. Knjiga prinaša 100 odgovorov, 100 konkretnih napotkov z razdelanimi koraki, a tudi teoretično razlago, zakaj je to potrebno in zakaj učinkuje. In to, da ne vsebuje le opisa težav in oblike odpravljanja teh težav, ampak daje napotke, kako se lotiti konkretne naloge, je glavna prednost knjige, ki je pred vami.

Sistemi pomoči otrokom z disleksijo so v slovenskem šolskem prostoru v zadnjem desetletju razvili več pristopov. Za otroke s težjimi oblikami disleksije obstaja možnost dodatne strokovne pomoči in možnost izrazitejših prilagojenih pristopov, kot sta bralec nalog ali zapisovanje z računalnikom. Za otroke z lažjimi oblikami je bila ustvarjena možnost pomoči v okviru Koncepta učne težave v osnovi šoli, ki prav tako omogoča, da se prisluhne otrokovim posebnim vzgojno-izobraževalnim potrebam z Izvirnim delovnim projektom pomoči. Kljub dobri diagnostični oceni, predlaganim prilagoditvam in dodatni strokovni pomoči se še velikokrat zgodi, da učitelj, specialni pedagog in učenec pred konkretno nalogo ostanejo sami brez konkretne rešitve. Ne morejo se osredotočiti le na odpravljanje težav, posvetiti se morajo konkretni zahtevi, ki jo prinaša učna vsebina. In zahteva je lahko tako jasna, kot so nekateri naslovi v posameznih poglavjih oziroma posameznih idejah v tej knjigi: napiši pravljico, nauči se pesem, pravilno črkuj besede pri angleškem jeziku … Prav tako knjiga učitelju ponuja čisto konkretne rešitve za delo z razredom, na primer, kako ravnati pri prepisovanju s table, kako pomagati pri skupni obravnavi besedila v razredu ...

Teh učenci morda ne bodo niti opazili, predlagani ustrezni pristopi pa bodo pripomogli k temu, da bodo otroci z disleksijo lažje ohranil pozitivno motivacijo do šole in razvili svoja močna področja.

Mag. Alenka Zupančič Danko,profesorica defektologije.

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor.

marec 2012